Živjo! Sem ga. Adžova, učiteljica, ki stoji za serijo „Plonkci za učitelje“. Leta sem delala z mlajšimi učenci in moje metode so ure postavile na svoje mesto: igre so stekle, razred me je poslušal, starši so mi zaupali. Mislila sem, da že vem, kako se vodi razred, in da bo s starejšimi enako.

Resnica pa je, da me je moj prvi osmi razred pričakal s slušalkami v ušesih, telefoni pod klopjo in pogledi, ki so govorili „pa kaj“. Nihče me ni pripravil na najstnike, ki preverjajo, kako daleč lahko gredo.

Celo leto sem prestajala vse: posmehovanje za mojim hrbtom, učence, ki so predmet odpisali že septembra, in starše, ki so branili svojega otroka, še preden so me sploh poslušali. Bili so večeri, ko sem mislila, da s to starostjo preprosto ne gre!

A namesto da bi vrgla puško v koruzo, sem začela zapisovati, kaj deluje: tehniko za tehniko, razred za razredom, sestanek za sestankom. Zapiski so postopoma postali metoda. Trajalo je, a učenci so se vrnili k pouku.

Metoda „močan odnos, jasna pravila, učenje skozi igro“, ki sem jo gradila leta, je spremenila moje ure na predmetni stopnji in v srednji šoli. V razred stopim s pravili, ki smo jih sprejeli skupaj, pristop prilagajam samo starosti in vem, kaj narediti: ko se pojavijo telefoni, ko nekdo išče pozornost, ko pride starš z obtožbami. Najstniki začutijo spoštovanje in ga vračajo.

Metodo sem kazala kolegom, ki so prevzemali svoj prvi šesti razred ali prvi letnik srednje šole, in videla, da deluje tudi pri njih. „Super učitelj za predmetno stopnjo in srednjo šolo“ vse to zbira na enem mestu. Z njim stopiš v razred s pripravljenim načrtom, z učenci, ki sodelujejo, in s starši, ki so na tvoji strani.